Gornja Radgona Ljudje

Rodil se je 8.1.1906 v Rodmošcih pri Gornji Radgoni v mali kmečki družini. Po končani mariborski gimnazija je leta 1929 v Innsbrucku doktoriral iz filozofije in leta 1933 iz teologije. V Mariboru je bil leta 1931 posvečen v duhovnika. Izpopolnjeval se je v Parizu (1935 - 1937) in se specializiral v eksperimentalni psihologiji pri Gemelliju v Milanu (1941 - 1942). Služboval je kot katehet na realni gimnaziji v Mariboru (1934 - 1939), profesor na Visoki teološki šoli v Mariboru (1939 - 1940) in kot profesor filozofije in psihologije na Teološki fakulteti v Ljubljani do leta 1973, ko se je upokojil. Predaval je tudi na podiplomski stopnji univerze v Zagrebu in na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Bil je redni član Mednarodnega združenja za aplikativno psihologijo v Parizu, član SAZU, član Evropske akademije za znanost in umetnost v Salzburgu, predsednik in nato častni član Društva psihologov Slovenije ter član še več drugih znanstvenih organizacij doma in po svetu. Za svoje strokovno delo je dobil več visokih cerkvenih, državnih in znanstvenih odlikovanj in priznanj (papežev častni prelat, Kidričeva nagrada, nagrada AVNOJ, ambasador znanosti Republike Slovenije, častni znak svobode Republike Slovenije, častni doktorat Univerze Maribor in Univerze Ljubljana).
Trstenjakova pisna bera obsega 47 izvirnih knjig v slovenščini in tujih jezikih ter čez 500 strokovnih, znanstvenih in poljudnih člankov. Njegova dela lahko razdelimo v šest skupin: psihološka, antropološka, filozofska, kulturološka, narodnostna in teološka.
Za Trstenjakovo psihologijo je značilen enciklopedični pregled na celoto psihologije svojega časa (Oris sodobne psihologije 1969, 1971; Problemi psihologije 1976), pionirsko uvajanje posameznih psiholoških vej (monografije o: versko pedagoški in pastoralni psihologiji 1941, 1946; psihologiji dela in organizacije 1951,1979; psihologiji ustvarjalnosti 1953, 1981; ekonomski 1982; ekološki 1984; psihologiji zaznavanja 1951; grafologiji 1985) in personalistična usmerjenost, saj vsa specialna psihološka vprašanja in psihološke usmeritve obravnava v okviru celotne podobe osebnega človeka, zaradi česar je vsako njegovo psihološko delo tudi že antropološko.
Dela iz filozofske antropologije so količinsko na drugem mestu, toda kvalitativno je njegov največji prispevek ravno tukaj. Njegova pisna dela, pomoč ljudem v stiskah in pedagoško delo so odraz iskanja celostnega odgovora na večno vprašanje Kdo in kaj je človek? (monografiji 1985, 1988; izbrane razprave 1991; Hoja za človekom). Pri filozofskih delih so v ospredju nemške razprave o slovenskem filozofu in Trstenjakovem rojaku Francetu Vebru, katerega filozofiji se je posvetil že v svoji filozofski dizertaciji. Kot profesor je predaval o več vejah filozofije in ta dela so izšla po njegovi smrti v treh knjigah Izbranih del (1996, 1999). Na področju kulture je raziskoval vitre umetniškega ustvarjanja (1953), razmerja med krščanstvom in kulturo (1975) in raziskovanje besed (1989). V obširni knjigi so izšli prikazi petih velikih mislecev, ki so mu bili blizu (1992).
Narodnostna dela so povezana z značajem Slovencev v posameznih pokrajinah, narodnostnimi manjšinami ter vzgibe za preživetje in napredek manjših narodov (Koroška duša 1992, Misli o slovenskem človeku 1991, Slovenska poštenost 1995). Teološka dela obsegajo po disertacijo o univerzalistični usmerjenosti krščanstva v Apostolskih delih predvsem priložnostne članke in natis njegovih duhovnih vaj za duhovnike (1975). V delih se poleg njegove osebnosti izražata religiozna dimenzija in verovanje, ki ga ponuja tudi drugim toda ga ne vsiljuje.
Za Trstenjaka so značilna tudi poljudna strokovna dela za široke plasti prebivalstva, ki so berljiva in odsevajo znanstveno-raziskovalno, pedagoško in svetovalno-terapevtsko delo. Ob izjemni življenjski uspešnosti je Trstenjak ostal skromen in obenem plemenito aristokratski. Bil je družaben, socialno čuteč in z vedrim pogledom v prihodnost. Globok in realistični socialni čut je stalnica njegovega življenja, kot tudi odnos do domovine in slovenskega naroda, saj je v povojnih letih, ko so mu bile zožene možnosti delovanja, ostal doma in zavrnil ponujeno docenturo na psihološkem inštitutu milanske univerze (1945) in redno profesuro na graški univerzi (1955).
Najbolj značilno zanj je bilo, da je bil vedno zmeren, strpen, zagovornik zlate sredine in medčloveške sloge, graditelj mostov med ljudmi po motu ZA ČLOVEKA GRE.
Anton Trstenjak je umrl v Ljubljani 29.9.1996 in njegovo strokovno usmerjenost nadaljuje Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropologijo ustanovljen leta 1992.
V Gornji Radgoni poleg župnišča je 18.11.1995 mariborski škof dr. Franc Kramberger blagoslovil Trstenjakov dom, ki je namenjen potrebam pastoralnega, kulturnega, znanstvenega in umetniškega delovanja župnije. V kleti je kraj za srečevanje mladih in športne aktivnosti, v etaži so tri veroučne učilnice, v nadstropju pa večnamenska dvorana, kjer je postavljen doprsni kip dr. Antona Trstenjaka in so razstavljena njegova dela, v podstrešnih prostorih je pevska soba, arhiv, hišna kapela in prostor za knjižnico.

Rodil se je 02.10. 1847 v Ivanjkovcih, v stari kmečki družini. Imel je še tri leta mlajšega brata Jožefa in sestro Ano, ki je umrla v mladosti. Prvi dve leti osnovne šole je obiskoval pri Svetinjah, da pa bi se naučil nemščine za nadaljnji študij, so ga starši poslali v Radgono, kjer je dokončal tretji in četrti razred. Stanoval je v hiši staršev svoje bodoče žene, Roze Mauko. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru in maturiral leta 1869, ko se je vpisal na študij zgodovine in slavistike v Gradcu. Leta 1874 je nastopil službo v graškem muzeju in leta 1876 doktoriral iz zgodovine Babenberžanov. Med leti 1877 in 1907 je služboval v univerzitetni biblioteki na Dunaju in bil med vodilnimi bibliotekarji. Sodeloval je pri selitvi knjižnice v nove prostore, bil referent za slovanski del knjižnega fonda in od leta 1894 vrhovni revizor katalogov.
Svoje življenjsko delo je posvetil bibliografiji. V leta 1881 izdani zbirki "Die Völker Österreich-Ungarns" (Ljudstva Avstro-Ogrske) je izšel njegov članek o slovenski in kajkavski književnosti, sodeloval je pri Grassaurjevem priročniku leta 1898, na lastno pobudo pa je pričel zbirati in sistematično urejati slovensko knjižno žetev od prve Trubarjeve knjige iz leta 1550 do leta 1900. Po oceni strokovnjakov je zajel vsaj 75% slovenske knjižne produkcije za obdobje 350-ih let. V letih 1903 in 1905 je pri Slovenski matici Ljubljana izšla v delih njegova Slovenska bibliografija.
V času, ko je Simonič služboval v dunajski univerzitetni knjižnici, se je odločil za nakup hiše na Štajerskem, kamor bi lahko družina odhajala na počitnice in kjer bi lahko dočakal miren pokoj. Razlog za nakup je bil tudi, da se je stricu Jožefu Simoniču, dekanu pri Sv. Juriju, bližal čas pokoja in mu je bilo potrebno priskrbeti stanovanje. Simoničeva žena Roza si je želela, da bi kupili nazaj njeno rojstno hišo v Gornji Radgoni na Spodnjem Grisu, vendar je bila že prodana. Tako je avgusta 1886 kupil hišo na Gornjem Grisu in ženi na Dunaj napisal: " Živela boš na deželi in kljub temu imela mestni komfort.". Umrl je 14.07.1919 v Gornji Radgoni in je tu tudi pokopan.

Dr. Janko Šlebinger (rojen 19.10.1876) je bil najmlajši med devetimi otroki, ki so se rodili v preprosti kmečki hiši v Ledeniku pri Sv. Ani v Slovenskih goricah. Osnovno šolo je obiskoval v Zgornji Ščavnici, leta 1899 pa maturiral na mariborski gimnaziji. V tem času je pričel pesniti in dvakrat (1895, 1896) dobil Schillerjevo nagrado za slovensko pesem. Poglabljal se je v slovensko slovstvo in bil knjižničar v "malem semenišču", knjižnici v Mariboru, ki je takrat štela največ slovenskih knjig. Po maturi je odšel na univerzo v cesarski Dunaj, kjer je študiral slavistiko in germanistiko ter doktoriral z disertacijo o slovenskem slovničarju Adamu Bohoriču. Hotel se je posvetiti knjižničarstvu, a mu je rojak iz Ivanjkovec pri Ljutomeru, dr. Franc Simonič, knjižničar, kasneje tast, to močno odsvetoval. Tako se je Šlebinger vrnil na Slovensko in bil srednješolski profesor (Ljubljana, Novo mesto, Ljubljana) do leta 1925, ko je bil nameščen v takratno študijsko, današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico.
Še pred maturo je pri Šlebingerju prevagal smisel za znanstveno in analitično obravnavanje literature nad poezijo. Pri delu se je hitro odločil za bibliografijo - urejeno popisovanje slovenskih publikacij, in objav ter se s tem povzdignil v doslej vodilnega slovenskega bibliografa. Za tuje znanstvene časopise je sestavljal bibliografije o slovenskih delih s posameznih znanstvenih področij (jezik, zgodovina in narodopisje). V Zbornikih Matice Slovenske je objavljal letne bibliografije slovenskih knjig, časopisov in pomembnejših prispevkov v revijah in zbornikih. Za čas med leti 1907 in 1912 je takšno bibliografijo izdal v samostojni knjigi. V zapuščini mu je ostala nedokončana Slovenska bibliografija za obdobje med leti 1913 in 1945 in Prešernova bibliografija, čeprav je večkrat poskušal objaviti tekoče bibliografije. Skupaj z Janezom Marentičem je v knjižni obliki izdal obsežno Bibliografijo slovenske kmetske literature v letih 1919 - 1938. Leta 1937 ob razstavi Slovenskih novinarjev v Ljubljani, pa je objavil še zdaj temeljno slovensko bibliografsko delo - kronološko urejeni popis Slovenski časniki in časopisi 1797 - 1936. K delu je napisal tehtno razpravo o problematiki slovenskega bibliografstva in začrtal nove naloge.
Po letu 1945 je na novo usmeril Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani ter osnoval bibliografski oddelek, brez katerega si še danes ni moč zamisliti znanstveno neoporečnega raziskovanja slovenske preteklosti. Pisal je nadrobne biografije za slovensko kulturo pomembnih mož (literatov, zgodovinarjev, učiteljev, tiskarjev). Bil je urednik Ljubljanskega zvona, mentor mladim sodelavcem, uredil je nekaj slovstvenih del, izdal Album slovenskih književnikov, bil član odseka Slovenske matice, urednik Splošne in Narodne knjižnice, knjižni referent Tiskovne zadruge, tajnik Družbe sv. Cirila in Metoda, odbornik Muzejskega društva in podpredsednik Vodnikove družbe.
V svojem delu je užival, njegovo bogato življenje se mu je zaokrožilo s kar 502. bibliografsko ugotovljenima objavama in z izvolitvijo za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti v razredu za zgodovinske in zemljepisne vede, filozofijo in filologijo.
Janko Glazer je o njem povedal: "Bil je človek z zelo živimi in mnogostranskimi interesi, kljub temu, da se je njegovo življenje in delo odigravalo v ozkem krogu, do konca v stiku z dogajanjem, kljub bolezni, ki ga je mučila dolga leta, vedrega duha, na svoj, izviren način šegav in poln domislic. Predvsem pa je bil srčno dober in nesebično pripravljen, da pomaga. Bil je eden izmed tistih ljudi, ki več dajejo kot jemljejo, ki pri svojem delu ne sprašujejo, ali bodo od njega imeli korist oni sami, ampak jim je glavno in predvsem važno, da to, kar delajo, koristi stvari."

 France Veber, filozof 

France Veber je utemeljitelj moderne, nesholastične, nazorsko nevezane filozofije pri Slovencih.
Rodil se je 20. septembra 1890 na Spodnjem Grisu v Gornji Radgoni (hišo so 1966 podrli), kjer je obiskoval prvih šest razredov osnovne šole. Gimnazijo je nadaljeval v Mariboru. Leta 1910 je maturiral in se vpisal na mariborsko bogoslovje, kjer se je seznanil s tomistično filozofijo in začel samostojno študirati avstrijskega filozofa Alexiusa Meinonga.
Kmalu se je odločil za študij filozofije v Grazu (1912-1917), ki so mu ga poleg štipendije finančno omogočili Iv. Hribar, I. Tavčar in K. Triller, podprla pa sta ga tudi radgonski župan in vinogradnik von Kodolitsch. Vebrova disertacija o najstvu pri uglednem profesorju. A. Meinongu je nastala leta 1915, med delom v begunskem taborišču v Kindbergu (kamor je bil mobiliziran med 1. svetovno vojno) in bila nagrajena z Wartingovim priznanjem. Veber, ki ga je prof. A. Meinong pripravljal za delo na graški univerzi, se je imenoval za filozofa Slovencev, in se je raje odzval vabilu novoustanovljene Univerze v Ljubljani. Habilitiral se je s predavanjem Dobro in zlo pri profesorju filozofije Albertu Bazali na Univerzi v Zagrebu, kjer je že pred tem postal privatni docent. Leta 1920 je bil v Ljubljani izvoljen na mesto docenta, leta 1923 je postal izredni profesor, redni pa 1929. Bil je uspešen in razumevajoč pedagog. Nekatere prakse poučevanja in sodelovanja s študenti je povzel po Meinongu. V svojem 25-letnem obdobju poučevanja je imel kar 23 doktorandov. Ukvarjal se je tako z vprašanji etike, metafizike, psihologije in ontologije, kot tudi s takrat aktualnimi problemi spoznavne teorije in fenomenološke šole Franza Brentana. Njegov najpomembnejši prispevek k znanosti ali filozofiji predstavljata teorija nagonskih doživljajev (čustev in stremljenj) ter obravnava zadevalne plati doživljanja.
V študijskem letu 1932/33 je bil dekan Filozofske fakultete, v naslednjem pa njen prodekan. V svojem aktivnem obdobju je napisal 14 filozofskih knjig ter več kot 70 razprav, člankov in poročil. V njih obravnava vprašanja etike, analitične psihologije, odnosa znanosti in vere, estetike, nacionalizma in krščanstva, slovanskega agrarizma, sodobne filozofije,…
Sodeloval je na mednarodnih filozofskih kongresih v Pragi, Rimu in Parizu. Bil je tudi ustanovitelj Filozofskega društva Ljubljana in njegov prvi predsednik. 1936 je na filozofskem svetovnem kongresu v Parizu prejel Descartesovo plaketo (najvišje evropsko priznanje za znanstvene dosežke na področju filozofije). Leta 1938 je bil odlikovan z redom Sv. Save. Leta 1940 je postal dopisni član SAZU, a je bil leta 1945 zaradi ideoloških razhajanj s takratno oblastjo izključen. Z dekretom, ki je stopil v veljavo 1. septembra 1945, je bil tudi predčasno upokojen. Konec njegove pedagoške poti je pomenil tudi konec njegove filozofije, ki v takratnih političnih razmerah ni bila več možna. Tako je po upokojitvi nastal le še spis Moja filozofska pot, ki ni bil nikoli izdan. 1970 leta mu je graška univerza podelila zlati doktorat. Meinong mu je zapustil svojo zasebno knjižnico, ki predstavlja jedro knjižnice filozofskega. seminarja ljubljanske univerze. Umrl je 3. maja 1975 v Ljubljani. Rehabilitiran je bil šele posthumno. France Veber velja nedvomno za enega najpomembnejših slovenskih filozofov 20. stoletja.
Povzeto po prispevku dr. Antona Trstenjaka v Slovenski biografiji, Slovenski biografski leksikon: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi766012/

Manko Golar, slovenski pesnik, pisatelj in pedagog, se je rodil 24. marca 1911 v daljnem Münchnu, kamor sta se njegova starša odpeljala na neko imenitno razstavo. Dete je pa malce prezgodaj privekalo na svet - kar je pač hudomušno naključje. Prava domovina pesnika je Prlekija, kamor se je priženil njegov oče in kjer ga je obiskovala njegova bohemska družba (O. Župančič, Anton Lajovic, Emil Adamič, Srečko Kumar, Hinko Mučoć,…), ki je pometla z malomeščanskimi predsodki in na Manku pustila globok in trajen vpliv. Po končani osnovni šoli v Ljutomeru, se je vpisal na ljubljansko vseučilišče in se kasneje študijsko izpopolnjeval na višji pedagoški šoli v Zagrebu ter postal predmetni učitelj slovenščine.Na območju Prlekije je poučeval, pesnikoval in vodil pevske zbore do 2. svetovne vojne, ko ga je okupator z družino izgnal na Hrvaško. Od tam je našel pot na italijansko okupacijsko ozemlje Slovenije, v Ljubljani našel stik z OF, bil odkrit, aretiran in odgnan v koncentracijsko taborišče. Bivanje v bližini smrti je pustilo sledi tudi v njegovem pesnikovanju. Po osvoboditvi se je vrnil v Ljutomer, leta 1946 pa se je naselil v radgonskem gradu, kjer je bil ravnatelj nižje gimnazije vse do leta 1958, ko je bila ta ukinjena, on pa postal ravnatelj v osnovni šoli v Gornji Radgoni in Radencih. Tu je ustvaril MPZ Silvira Tomassini, ki je postal znan po vsej Jugoslaviji, saj je z njim nastopal na festivalih Bratstva in enotnosti  po vseh takratnih festivalskih mestih Jugoslavije in nekajkrat tudi pri samem takratnem predsedniku Titu.
Literarno delo se je pričelo že v šolskih klopeh z mladostniškimi pesmicami, da misli resno pa je dokazal na učiteljišču, ko je objavil svojo prvo pesem. Pisateljska žilica mu ni dala miru in njegove pesmi so se množile, a tudi spreminjale, tako, kot se je spreminjalo njegovo delo in življenje. Po vojni je pisal še prozo, priložnostno dramatiko in publicistiko (literarne  reportaže, spomine, članke, glose, polemike).
Golar je pesnikoval predvsem za otroke in mnoge njegove otroške pesmi so našle pot v šolske čitanke še pred objavo njegove prve samostojne otroške  knjige poezij - GODE ČRIČEK (1958) in druge JAŠE K NAM ZELENI JURIJ (1969). Po njegovi poeziji so radi in pogosto segali mnogi slovenski skladatelji, saj je njegova pesem čustveno pristna, blagoglasna in ritmično ubrana. Motivi pesmi segajo skozi letne čase, življenje otrok na podeželju in so prežete z otroškim humorjem ter prisrčno šegavostjo, vmes pa so pretanjene podobe narave, prizori kmečkega življenja v Prlekiji s folklorno idealizacijo.
Za odrasle je leta 1967 izdal zbirko pesmi POZABLJEN DAN, kjer je iz veselega, radoživega človeka privrelo trpko spoznanje ob jeseni življenja, o ničevnosti mnogih človeških prizadevanj in o tem, kako sam je v bistvu človek. Zadnja pesem v zbirki, NEKOČ BOM TIHO LEGEL, je nastala že v internaciji na Rabu (1942). Raziskovanje Golarjeve medvojne poezije, če jo obravnavamo v sklopu celotne naše poezije NOB, nas pripelje do odkritja , da je bil prav Golar tisti, ki je napisal prvo slovensko pesem, ki jo je sprožil napad fašističnih sil na Jugoslavijo (prof. Emil Cesar, slovenska književnost v prvem letu  NOB- Borec, XXIII/1971, str.371). Njen naslov VOJNA je značilen za dobo nastanka in je polna kaotičnih slutenj, napovedovanja obdobja, ki ga prinaša nemočnemu in neoboroženemu ljudstvu vsiljena vojska. Po pesnikovi izjavi (11.03.1962 prof. Cesarju) naj bi bilo pesmi iz časa internacije za celo zbirko.
Kot sad proznih prizadevanj, je leta 1973 izšla knjiga humornih zgodb OKROGLE O VERŽENCIH. Osemindvajset humoresk so porodile anekdote o Veržencih, ki jih je Golar stilno predelal, jim dal pečat svojega humorja, pokrajinsko obarvan jezik - "golarjevski" besedni red in hoteno preprostost pripovedovalca. Sam je za knjigo rekel: "Želel sem s temi zgodbami, da bi bile prijetno kratkočasje za tedaj, kadar je najbolj smrkavo vreme ali skisan čas."
H  Golarjevemu proznemu delu smemo šteti tudi  SPOMINE NA OČETA, objavljene leta 1963 v zborniku CVETKO GOLAR - Iz spominov in srečanj, ki jih odlikuje rahel humor, lepa domača beseda in seveda dokumentirana pričevalnost. Svoje čase je po časnikih  (Tovariši, Slovenski poročevalec, 7 dni, …) objavil tudi lepo število reportaž iz naših goric (o trgatvi, prešanju, kletarjenju, …).
Potrebe ljudsko-prosvetnega življenja so Golarju narekovale, da je napisal precej iger, ki so jih igrali po šolah in kulturno-umetniških društvih. Tega blaga se je nabralo za celo knjigo, vendar ga je večina ostalo v rokopisih. Leta 1988 je izšla še zadnja zbirka, DEČEK Z JABOLKI, kjer opisuje spomine iz otroštva in mladosti ter spomine na svojega očeta Cvetka Golarja.
Manko Golar je bil plodovit pisec, vnet in uspešen vzgojitelj ter prizadeven kulturno-prosvetni delavec, ki je znal zaživeti s krajem in ljudmi, s preteklostjo in sedanjostjo ter to zajeti v svojih delih. V pismu Severinu Šali je o sebi dejal: " Zaljubljen sem v svojo Prlekijo, zaljubljen v otroke in klopotce in čričke, pa tudi med možaki pri tramincu se najdem." Manko Golar je bil priljubljen človek s širokim krogom prijateljev "pajdašev", kot jih je imenoval, sodelavcev in znancev.
Ker je stanoval v gradu, so mu nadeli vzdevek "Radgonski graščak" in Golarju, hudomušnežu, je bil ta "častitljivi" vzdevek zelo všeč. Kot preprostega človeka, so ga v gradu vedno videli v jopici, ki mu jo je spletla žena, v zimskem času pa v znamenitem plašču "kubertus" in z kučmo "polhovko" ali baretko. Rad se je vozil z mopedom "kolibri", ki mu je služil predvsem za vožnjo " špecerije" domov, saj je bil " nabavni".
Z Mankom je bilo vedno veselo in zaključki srečanj z družbo so se končevali s pesmijo. Ob takih priložnostih so pogosto nastajale nove pesmice. Saj, če je Manko imel pri roki primeren kos papirja in svinčnik ter so bila v prijetni družbi še brhka dekleta, je kaj hitro napisal priložnostno pesem, ki je verjetno shranjena pri marsikaterem dekletu ali materi v kakšnem predalu kot lep, trajen spomin nanj.
Umrl je 19.10.1988 v Gornji Radgoni, kjer so v njegov spomin že leto kasneje (1989) po njem poimenovali VVZ Gornja Radgona (vrtec) in mu ob 10. obletnici smrti odkrili spominsko obeležje (1998), bronasto okroglo ploščo z Golarjevo podobo v sredini ter obkroženo z ulitimi risbicami otrok na temo njegovih pesmic, ki jo je oblikoval in izdelal akademski kipar Mirko Bratuša iz Negove.

Anton Krempl je bil duhovnik, narodni buditelj, nabožni pisec ter zgodovinar. Rodil se je 29.01.1790 na Poličkem Vrhu pri Gornji Radgoni. Ljudsko šolo je obiskoval v Gornji Radgoni, gimnazijo najprej v Mariboru in nato v Gradcu, kjer je v letih 1811-1815 študiral bogoslovje. Posvečen je bil leta 1814 v Št. Andražu. Krempl, ki je v Gradcu študiral ravno v času, ko so na graškem liceju poskusno za tri leta ustanovili stolico slovenskega jezika, se je temu krogu pridružil. Prvi profesor na stolici je bil Janez Nepomuk Primic, ki je zbral okrog sebe slovenske bogoslovce in jih navduševal za slovenski jezik.

Krempl je kazal veliko vnemo za učenje materinščine in nanj je pomembno vplival tudi narodni buditelj Mihael Jaklin. Jaklin se je zavedal, kako pomembno je znanje materinščine pri dušnopastirskem delu, zato sta s Kremplom intenzivno vadila slovensko pisavo in izgovorjavo. Po pol leta službovanja v Svetinjah je Krempl služboval v Ormožu (1815 - 1820), na Ptuju (1820 - 1827), kjer je bil zadnji dve leti župnijski vikar in vodil pripravljalni tečaj za bodoče gimnazijce, leta 1827 je prevzel župnijo sv. Lovrenca v Slovenskih goricah, katero je popolnoma obnovil in uredil gospodarstvo, se nenehoma prerekal s kaplani, ki so odhajali eden za drugim, nato se je sprl še z dekanom in leta 1836 so ga prestavili v Malo Nedeljo.

Krempl je večinoma svojih besedil napisal v bohoričici, razen DOGODIVŠČINE, ki so nastale v gajici. To je avtor razdelil na osem poglavij  (preteklikov), ki zajemajo obdobje od časa naselitve pa do cesarja Ferdinanda I. (1843), vsako poglavje pa ima še sedem podpoglavij, v katerih želi prikazati vsakdanje življenje svojih rojakov. Za novo "češko-ilirsko grafiko" ga je navdušil stari znanec Stanko Vraz, ki pa se je zavedal, da pripravljenost za sprejem novega črkopisa pomeni utrditev ilirske misli med štajerskimi Slovenci. O novi pisavi, gajici, je menil, da "je nova pisava preprosta in kaže, da se ji bo posrečilo združiti slovanske rodove v pismu". Kljub odklonilnemu stališču nekaterih, si je Krempl intenzivno prizadeval, da bi dobil češkoilirski črkopis za slovensko Štajersko uradno priznanje. Ker je bil v Mali Nedelji šolski nadzornik, je skušal navdušiti za ta črkopis tudi vrhovnega šolskega nadzornika kakor tudi nekatere druge. V šolah, ki so mu bile poverjene je uvedel ta novi črkopis z litografskimi predlogami, kasneje pa ga je hotel uvesti še v čitanke. Za promocijo novega črkopisa je Vrazu predlagal, naj bi začel izdajati list TEDNIK, ki bi objavljal jezikovne, zgodovinske, gospodarske in zdravstvene prispevke. Na ta način naj bi vzbudil  ljubezen do knjig med kmečkim gospodarstvom. Vendar je Krempl moral počakati do leta 1843, ko so začele izhajati Bleiweisove Novice. Krempl s črkopisno akcijo ni izpodrival samo bohoričice, temveč tudi na vzhodnoštajerskem veliko bolj razširjeno dajnčico, ki jo je imenoval tudi pisni in jezikovni nesmisel.

Krempl je pisal pesmi, šolske knjige, molitvenike, pridige, njegovo najpomembnejše delo pa je prva obsežnejša zgodovina v slovenskem jeziku z naslovom Dogodivščine štajerske zemle, s posebnim pogledom na Slovence, ki je izšla v Gradcu v oktobru leta 1844 (z letnico 1845).

Najpomembnejše pa je, da se Krempl ni omejeval samo na politično zgodovinopisje, temveč je skušal prikazati tudi vsakdanje življenje svojih rojakov. Njegova dela lahko ocenimo kot rezultat romantičnega navdušenja, ki je nastal najverjetneje brez upoštevanja kritične analize in visoko jih je cenil tudi lavantinski škof Anton Martin Slomšek, ki je leta 1862 v Drobtinicah doneče opisal iskrenega Slovenca, rodoljuba gorečega Krempelna Antona in se mu zahvalil za narodno prebuditeljsko in narodno obrambno delovanje. Kremplovo delovanje pa ni ostalo brez odziva med njegovimi rojaki. Že leta 1867 so se mu oddolžili v Mali Nedelji, njegovem zadnjem kraju službovanja in mu postavili nagrobni spomenik, leta 1895 pa še spominsko ploščo z vklesanim verzom Antona Aškerca. S spominsko ploščo so se pomembnemu rojaku pred nekaj leti oddolžili tudi v rojstni vasi. Leta 1974 ob 130-letnici Kremplove smrti je Rudolf Trofenik v Münchnu ponovno izdal Dogodivščine z uvodom Antona Slodnjaka.

General Rudolf Maister Vojanov se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku. Obiskoval je gimnazijo v Ljubljani, ki pa jo je zaradi očetove prezgodnje smrti zapustil po 6. razredu in leta 1892 vstopil v dveletno domobransko kadetnico na Dunaju. Kot častniški pripravnik je služil v Celovcu in Ljubljani, kjer se je vključeval tudi v kulturno in družabno življenje. Leta 1895 je postal poročnik in nato opravil več šol za častnike. Septembra 1908, po ljubljanskih demonstracijah, so ga premestili v Galicijo, kjer je napredoval v stotnika in postal poveljnik podčastniške šole. Ko še niti ni dobro okreval po hudi bolezni, so ga premestili v Landsturm (črno vojsko) v Celje. Po začetku 1. svetovne vojne pa je službo nastopil v Mariboru, dobil čin majorja in postal poveljnik črnovojniškega okrožnega poveljstva. Tu se je povezal z vodilnimi slovenskimi politiki in po koncu vojne tesno sodeloval z Narodnim svetom Štajerske, ki je postal prvi jugoslovanski oblastni organ v Mariboru oktobra 1918.
Narodni svet je imel svojo sejo 29. oktobra 1918 in te se je udeležil tudi Rudolf Maister. Zagotovil si je njihovo pomoč za prevzem vojaškega poveljstva v Mariboru. Narodni svet je nato v lastnem delokrogu 1. novembra Maistru na njegovo nujno zahtevo samovoljno podelil čin generala ter mu tako dal potrebno avtoriteto za polastitev komande mesta Maribor, ki jo je Narodni svet nato tudi uradno potrdil.
Maister je 1.11.1918 tako prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko ter ju podredil oblasti Narodnega sveta za Štajersko. Maister v Mariboru ni imel na razpolago veliko slovenskih vojakov in častnikov. V svoje čete je vabil le slovenske vojake, tiste z nemško narodnostjo pa je odslavljal. Maribor je bil v tistem času pod velikim pritiskom številnega vojaštva, ki se je vračalo s fronte in stavke železničarjev. Maister je razglasil splošno mobilizacijo na območju Štajerskega obmejnega poveljstva, kateremu je poveljeval. Narodna vlada v Ljubljani ni odobravala njegove iniciative, kljub vsemu pa je Maister novembra 1918 ustvaril slovensko vojsko na svojem območju, ki je obsegala okoli 4000 vojakov in 200 častnikov. Ustanovljen je bil Mariborski, Celjski, Tržaški polk, Topniško poveljstvo Maribor, Mariborski dragonski polk, Letalska stotnija Maribor in druge vojaške službe. Ustanovil je tudi prvo slovensko vojaško realko.
Dne 23.11.1918 je s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo in vojsko nemškega mestnega sveta, ki mu je bila podrejena in jo razpustil. Postal je edini vojaški dejavnik v Mariboru. Zasedel je slovensko narodno mejno območje na Štajerskem, po katerem je po sklenitvi mirovne pogodbe z Avstrijo skoraj v celoti potekala državna meja. Dne 27.11.1918 je z avstrijskim območnim poveljnikom Passyem sklenil pogodbo o črti med svojo in avstrijsko vojsko na Štajerskem in Koroškem. S tem je pripravil izhodišče za zasedbo Koroške, kar pa mu je preprečila vlada v Ljubljani, ki mu ni dovolila nadaljnjega napredovanja. V slovenski ofenzivi, ki je bila zelo slabo zasnovana, na Koroško konec aprila in v začetku maja 1919 je bila Maistru naložena priprava obrambne črte. Ko je konec maja 1919 prišlo do jugoslovanske ofenzive na Koroško, je Maister uspešno vodil enega od petih napadalnih odredov.
Po zmagi in premirju je prevzel poveljstvo Koroškega obmejnega poveljstva. Njegova oblast je zajemala cono A plebiscitnega ozemlja in izvoljen je bil za častnega predsednika Narodnega sveta za Koroško. Trudil se je, z različnimi akcijami pridobiti slovensko prebivalstvo, da bi pri plebiscitu glasovalo za Jugoslavijo. Toda žal se je moral dne 18.9.1919 po sklepu plebiscitne komisije kot takratni poveljnik policijskih sil z njimi vred umakniti s Koroškega.
Postal je mestni poveljnik Maribora, med leti 1921 in 1923 je bil predsednik komisije za razmejitev z Italijo, konec leta 1923 pa je bil v nepojasnjenih okoliščinah upokojen kot divizijski general in odlikovan z redom belega orla z meči. Kot upokojenec je živel v Mariboru, zbiral gradivo o prevratu in pisal spominske članke, bil predsednik Narodne obrambe za mariborsko oblast, ki se je upirala nemškim nacionalnim pritiskom in spodbujal je tudi kulturno, še posebej literarno življenje v mestu. Bil je častni predsednik Zveze Maistrovih borcev in Zveze slovenskih vojakov.
To nas pripelje tudi k spominu, da Rudolf Maister ni bil le vojak ampak tudi pesnik. Pesniti je pričel že zelo zgodaj. Bil je zunanji član ljubljanske dijaške Zadruge. Svoje pesmi je večinoma objavljal v Ljubljanskem zvonu in Slovanu. Bil je sodobnik modernistov Ivana Cankarja, Dragotina Ketteja in Josipa Murna, ne da bi jim kdaj bil enak. Izdal je dve pesniški zbirki Poezije (1904) in Kitica mojih (1929), obe kot častnik, kar se je prvič zgodilo v zgodovini slovenskega pesništva. Njegove pesmi nam tudi dokazujejo, da se v vojsko ni napotil zaradi karierizma in v politiko ne zaradi napredovanja kot veliko drugih. Zaradi narodne pokončnosti je bil celo preganjan s stani tedanje avstroogrske oblasti. Maister je pesnik ljubezenskega, domovinskega in pokrajinskega motiva, ponekod tudi lirski izpovedovalec.
Njegovo delo in življenje, ki je bilo posvečeno rodni zemlji in narodni zavednosti, se je končalo 26.7.1934 v Uncu. Spominja se ga več mest po Sloveniji v svoji zgodovini. Tako tudi njegovo rodno mesto Kamnik, ki mu je postavilo bronasti kip in ga omenjajo v različnih kronikah Kamnika. Tako tudi Janez Majcenovič v svoji knjigi Kamnik na križpotju pravi: "Občudujemo Maistrovo ravnanje v usodnih dneh boja za slovenske meje in nam je blizu tudi kot pesnik Rudolf Maister - Vojanov z veselo pesmijo o Završkih fantih. Prisluhnemo njegovi bolečini, ko zapoje o fantih, ki se ne vrnejo več in prizadene nas mrtvi rožmarin, požgan in oblit s krvjo, in pesem o zadnjem zvonu, ki ga bodo prelili v topove."

ŠE ZADNJI ZVON
In zdaj še ti, naš stari zvon…
Udrli so v tvoj sveti kot,
da bodo vlekli te od tod
brez trakov, brez rezgeta konj,
brez vriska, brez topičev…
In ti, ki si nam boter bil,
k oltarju peljal poslednji par,
v nebesa dober bil vratar
in z nami križe, smeh delil -
zdaj moraš med topove…
Daj, udari v plat še zadnjikrat
čez našo vas tako močno,
da bron ti poči za slovo
in pojdeš - mrtev smrt sejat.

Peter Dajnko je bil duhovnik, nabožni in poljudno-strokovni pisatelj, jezikoslovec in vzhodnoštajerski prosvetitelj, ki se je rodil 23.4.1787 v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni v kmečki družini. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru, kjer se je verjetno prvič srečal z razsvetljenskim preporodnim narodnim gibanjem na Slovenskem v tistem času. Na študij filozofije in teologije se je odpravil v Gradec in bil leta 1813 v Mariboru posvečen za duhovnika. Kmalu je postal radgonski kaplan, najprej za krajši čas pri Sv. Petru, nato skoraj dve desetletji v mestni fari v Radgoni, leta 1831 pa je postal župnik v Veliki Nedelji, kjer je služboval tudi kot okrožni šolski nadzornik vse do svoje smrti 22.2.1873.

Štirideset let je zasedal častno mesto dekana za širšo okolico Velike Nedelje in imel še nekatere druge častne duhovniške službe. Njegovo dušno pastirsko delovanje bi zagotovo utonilo v pozabo, če ga ne bi razširil na slovstveno in knjižno-jezikovno dejavnost. Ob pomoči radgonskega knjigarnarja Weizingerja, s katerim je sodeloval do svoje zadnje knjižne izdaje, je v štirih letih (1816 - 1820) objavil šest knjig (ZAČETEK VUČENJA SLOVENSKEGA, dve izdaji EVANGELIJI ZA VSE NEDELE IN SVETKE, SVETO PISMO ZGODBE STAREGA ZAKONA, dva molitvenika KNJIGA POBOŽNOSTI), ki so bile vse pisane v vzhodno-štajerskem (tradicionalno pokrajinskem) knjižnem jeziku vendar v bohoričici.

Dopisoval si je s Kopitarjem in opogumljen s Kopitarjevo željo po spremembi slovenskega črkopisa, je po letu 1824 uvedel v svoje knjige reformiran črkopis - dajnčico. V naslednjih letih (do leta 1833) je Dajnko izdal obsežno število knjig, nekatere prenovljene ali dopolnjene; v nekaj deset tisoč izvodih je izšlo nad trideset izdaj.

Dajnkovo izdajanje knjig se lahko razdeli v tri obdobja:
prvo je ploden pisateljski začetek do leta 1821, ki napoveduje njegov slovstveni program, črkovno pa ohranja bohoričico
drugo se prične z uvedbo novega črkopisa ter doseže vrhunec v letih 1824 - 1826, ko sta najpomembnejša dosežka slovnica (Lehrbuch der Windischeen Sprache - 1824) in zbirka posvetnih pesmi (Sto cirkvenih ino drugih pobožnih pesmih - 1826)
tretje traja le dve leti (1831 - 1833) in izraža predvsem njegovo krčevito prizadevanje za legalizacijo pokrajinskega jezika in njegovega črkopisa z izdajo dvojezičnih priredb Machnerjeve začetnice (abecedna knižica - 1831, 1833) in čebelarski priročnik (Čebelarstvo - 1831)

Priznati je potrebno, da si v svojem slovstvenem delu ni posebej prizadeval za izvirnost, saj je večina del priredba ali prevod, suveren in inovativen pa je bil v jezikovnem oziru. V slovensko zgodovino se je zapisal predvsem kot privrženec in ustvarjalec pokrajinskega jezika ter kot avtor novega slovenskega črkopisa - dajnčica. Leta 1838 je graški gubernij prepovedal uporabo dajnčice v šoli, potem ko so jo zavrnili že juršinski župnik in narodni delavec Anton Krempl, župnik pri Sv. Petru pri Mariboru Gašper Harman, videmski dekan Juri Alič in tudi Slomšek ter Anton Murko, s čimer se je zaključil vzhodno štajerski knjižno jezikovni separatizem. S svojim deli pa je v tistem času prosvetljeval in poučeval svoje rojake v domačem jeziku, s svojo dejavnostjo dramil in ohranjal slovensko zavest, nakazal pravilno smer črkopisne reforme in pomagal izzvati knjižnojezikovne reforme, ki so izoblikovale podobo našega knjižnega jezika.

Dajnko je leta 1831 izdal knjigo Čebelarstvo, ki je bila prva slovenska knjiga o čebelah, ki ni bila prevod iz tujega jezika in napisana tudi po lastnih izkušnjah, saj je bil sam čebelar in to v času, ko še niso bili znani panji s premičnim satovjem. Delo je napisano tako, da postavlja posamezna vprašanja iz čebelarstva in nanje daje odgovore. Razdeljeno je na šest poglavij (1. O naravi in navadah čebel; 2. O čebeljih prebivališčih in orodja potrebna za čebelarstvo; 3.O začetkih čebelarjenja in primerni veji; 4. O množitvi čebel; 5. O gojitvi in reji čebel v raznih letnih časih; 6. O shranjevanju in uporabi medu in voska) in razčlenjeno na 500 vprašanj in odgovorov. S svojim priročnikom je hotel Dajnko spremeniti način čebelarjenja in tudi poudariti njegov pomen ter ga približati večjemu številu ljudi.

Prvi slovenski medicinski tekst s poljubno vsebino, namenjen predvsem tedanjim kirurgom- zdraviteljem, ki ga je napisal Struve leta 1794 z naslovom "Pomočki v sili", je leta 1825 prevedel in dal natisniti tudi Dajnko (Vu sili pomoč na življenja rešenje zadušenih, utoplenih, zmrznjenih, obešenih, zadavljenih ino od bliska pobitih) s čimer je svoje rojake hotel izobraževati in jim svetovati. Za ohranjanje kulturne dediščine pa je gotovo najprimernejša zbirka pesmi (Posvetne pesmi - 1827), ki naj bi ohranjevale tradicijo vzhodnoštajerskega realizma in kmečkega humorja.

Mnogim, ki so v prvih desetletjih 19. stoletja v vojnih spopadih ali nesrečah ostali brez delov rok in nog, je upanje povrnil Jožef Veršič, nadarjeni mizarski samouk, ki je svojo mizarsko delavnico spremenil v protetični "laboratorij". V njem je izdeloval umetne roke in noge, tudi posamezne prste. S svojimi izdelki, ki so jih odlikovale natančna izdelava, funkcionalnost in trpežnost, je zaslovel širom po takratni Evropi, njihovim uporabnikom pa je omogočil vrnitev v življenje.

Okoliščine so nanesle tako, da si Veršič ni mogel pridobiti formalne izobrazbe, saj je otroštvo preživel med vinogradi, kjer je pomagal staršema viničarjema, v mladostnih letih pa se je preživljal kot služabnik in kurir pri radgonski fevdalni gosposki. Ob njeni podpori si je v kraju Prentdörfl pri Radkersburgu kupil manjše posestvo in tam v prostem času začel mizariti. Čeprav samouk, ki menda ni znal ne pisati in risati, je svoj naravni talent udejanil in mizarsko veščino osvojil do potankosti, tako da mu je glas o kakovosti njegovih izdelkov prinašal vse več naročil.

V svet protetike je zašel potem, ko je nekdanjemu delodajalcu grofu Antonu Wurmbrandu, ki je v bitki pri Leipzigu ostal brez noge, izdelal umetno nogo. Ta je grofu veliko bolj ustrezala kot tista, ki jo je naročil v Parizu.

Kot prej glas o Veršičevih mizarskih sposobnostih, se je hitro razširil tudi glas o njegovi protetični veščini. Naročila za izdelavo umetnih rok in nog so prihajala iz notranjeavstrijskih dežel, Italije, Nemčije, Madžarske,.... Poleg njih je Veršič izdeloval tudi posamezne prste, in to po čisto lastni zasnovi in s svojim orodjem. Le kovinske dele mu je po njegovih napotkih izdeloval puškar. Poglavitna prednost njegovih umetnih prstov je bila natančna izdelava, smotrna lega vzmeti in trpežnost.

Čeprav mu je njegovo mojstrstvo prineslo tudi družbeno priznanje (imenovan je bil npr. za člana Štajerske kmetijske družbe), je zadnja leta preživel v anonimnosti. Tudi njegove duhovne moči so slabele in 12. junija 1847 se je na poti s Klöcha izgubil in umrl na skednju kmetije v bližini Stradna, kjer so ga pokopali.

SPANHEIM-i so bili srednjeveška fevdalna rodbina, ki izvira iz osrednjega Porenja. Začetnik koroške veje je bil Sigfrid, ki je do svojih prvih posesti na današnjem slovenskem ozemlju prišel s poroko z Ricardo iz rodu Sighardingov. Po izumrtju družine Eppenstein leta 1122 so Speinheimi pridobili naziv koroških vojvod, s tem pa niso pridobili tudi vse alodialne posesti Eppensteinov, ki je v večini pripadla štajerski rodbini Traungau. Šele v času vojvode Bernarda (1202 - 1256), ko se je ta poročil z Juto, hčerko češkega kralja Otokarja I., so se okrepili in uveljavili deželni primat.

Njihova posest na Koroškem je obsegala predvsem Dravsko dolino, kjer je Bernard med leti 1246 - 1252 ustanovil trg Celovec. Svoj vpliv so še povečali po letu 1228, ko je umrl dotedanji najpomembnejši fevdalec na Kranjskem Henrih IV. Andeški in sta se njegova brata zapletla v medsebojne spore zaradi dediščine. Položaj so utrdili še s poroko Ulrika III. Z Nežo Andeško, ki je leta 1251 dedovala vse andeške posesti na Kranjskem. Ulrik si je nadel ime dominus Carniole (gospod Kranjske). Nesoglasja med Ulrikom III. in njegovim bratom Filipom so pripeljala do podpisa dedne pogodbe leta 1268 s stricem, češkim kraljem Otokarjem II. Přemyslom, ki je leta 1269 po smrti Ulrika III. dedoval vse posesti. Filip je umrl leta 1279 in bil do takrat salzburški nadškof in oglejski patriarh.

Vsi Spanheimi so bili naklonjeni cerkvenim institucijam. Engelbert I. je leta 1091 ustanovil benediktinski samostan Št. Pavel (tu so pokopani najpomembnejši predstavniki rodbine), njegov nečak Bernard je leta 1142 ustanovil v Vetrinju edini samostan cisterijancev na Koroškem in nekaj let pozneje namenil del zemljišča ob ljubljanskem barju za ustanovitev kartuzijskega samostana v Bistri, kar je bilo uresničeno leta 1256 pod vodstvom njegovega sina Ulrika III.

Spanheimi so na ozemlju današnje Slovenije imeli več posestnih kompleksov pridobljenih v različnih obdobjih. Prve posesti so pridobili v 11. stol. in jih do leta 1106 razširili. Na Štajerskem je ozemlje verjetno obsegalo posesti med Dravogradom, Slovenj Gradcem, Mariborom, Radgono in ogrsko mejo ter Spodnje Savinjsko dolino, kjer sta se izoblikovali dve središči - Laško in Piramida v Mariboru. Po letu 1106 sta grof Bernard in žena dobila  od samostana v Admontu v dosmrtni užitek območje okrog gradu Marenberg. Po Bernardovi smrti je to dedoval njegov nečak, štajerski mejni grof, Otokar III. iz rodu Traungan. Podobno so v začetku 12. stol. prišli do posesti na Kranjskem in Dolenjskem. Ljubljansko kotlino, južno od Save, so obvladovali z ljubljanskega gradu (leta 1144 se poimenuje Ulrik Ljubljanski), na dolenjskem pa je bilo središče v Kostanjevici na Krki. V vseh središčih so imeli svoje kovnice denarja in do leta 1269, ko je rodbina izumrla so bili največji zemljiški posestniki na slovenskem območju.

HERBERSTEIN - plemiška rodbina, ki je bila na Štajerskem izpričana že v 12. stol., na sedanjem slovenskem ozemlju pa v 15. stol. Zadnji potomci so iz Slovenije odšli po 2. svetovni vojni.

Razvejana rodbina je imela v lasti ali zakupu številne dominije in posestva na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem. V Istri - Lupoglav (1409 - 1531), Vipava (1470 - sredine 16. stol.), Hrastovec pri Lenartu (1482 - 1802, 1916 - 1945), gospostvo Schachenturm (1516 - vsaj 1573),gospostva Medija pri Izlakih, Podsreda, Veržej in Ormož (v drugi polovici 16.stol. - začetka 17. stol.), v 17. stol. gospostvo Slivnica, Muretinci, Dornava, Vurberg, v 18. stol. grad Radgona in od leta 1873 ptujski grad. Posamezni člani so opravljali številne pomembne deželne funkcije; na Štajerskem so bili predvsem deželni glavarji in deželni oskrbniki.

V času reformacije so se pridružili, kot velika večina drugih plemiških družin, protestantizmu in Jurij IV. (1501 - 1560) je bil med odborniki, ki so leta 1541 v Pragi od cesarja Friderika zahtevali svobodo vere. Jurij (1529 - 1586), lastnik Hrastovca, je bil v veliko oporo protestantizmu zaradi svojih pomembnih služb (1571 - 1574 štajerski deželni oskrbnik, 1580 - 1584 deželni glavar). Volben Viljem (1554 - 1619) je dal na svojem posestvu Betnava prostor za protestantsko pokopališče, hišo za pastorja in šolo, bogoslužje se je opravljalo na gradu in leta 1590 je dal na pokopališču zgraditi protestantsko molilnico. V času protireformacije so prestopili v katoliško vero in naprej opravljali pomembne funkcije.

Karel Janez Herberstein (1719 - 1787), sin Janeza Ernesta (1671 - 1746) lastnika Hrastovca in med leti 1703 - 1728 štajerskega deželnega oskrbnika, je bil med leti 1769 -1772 pomožni, med 1772 - 1787 pa redni ljubljanski škof. Bil je privrženec reformiranega katolicizma s primesmi janzenizma in jožefinizma. Leta 1773 je Japlju naložil prevod Svetega pisma (1784 - 1802) in bogoslužnih knjig. Prizadeval si je za obnovo klera in dušnega pastirstva ter je svoje reformne poglede izpovedoval v pastirskih pismih duhovnikom, v vsakoletnih navodilih bogoslužnega koledarja in dekretih škofovskih sinod. Leta 1782 je v pastirskem pismu priznal vladarju pravico posega v notranje zadeve cerkve in zagovarjal versko toleranco, kar ga je leta 1785 stalo imenovanja za ljubljanskega nadškofa, ki ga ni hotela potrditi rimska kurija, dokler ne bi preklical svojih zmot. Spor, ki je zaradi tega nastal med Dunajem in Rimom, se je končal šele z njegovo smrtjo. Med leti 1782 - 1785 je pri Jožefu II. izposloval novo razmejitev župnij in med leti 1785 - 1788 tudi škofijskih mej, ki so se sedaj pokrivale z deželnimi mejami.

Žiga Herberstein (1486 - 1566) je bil diplomat in zgodovinar, ki se je najprej šolal doma v Vipavi, v Krki na Koroškem in na dunajski univerzi, kjer je leta 1502 dosegel bakalavreat. Sodeloval je v vojnah proti Madžarom in Benečanom ter se tudi odlikoval. Od leta 1514 je bil v cesarski službi (Maksimiljan I., Karl V.,  Ferdinand I.) kot diplomat (znanje jezikov in telesna vzdržljivost) in potoval na Dansko, v Švico, Španijo, na Češko, Madžarsko, Poljsko in celo dvakrat v Rusijo ter bil tudi na turškem dvoru v Budimu. O potovanjih v Rusijo je leta 1549 napisal knjigo, v kateri je opisal ruske razmere in zgodovino. Ostala potovanja je opisal v avtobiografiji (1855), ki vsebuje tudi portrete odličnih osebnosti, zemljevide in druge zanimivosti ter opise. Za njegovo delovanje so značilne humanistične poteze in izjave o slovenstvu, ki so vplivale na narodno zavest slovenskih protestantov, zlasti A. Bohoriča. Bil je med najpomembnejšimi našimi osebnostmi tedanjega časa.